Tudi Marija je bila v Zapotoku nezaželena, zato se je zatekla k partizanom v Mokrcu. Ivan o njej pripoveduje: »Z mamo sem se spet srečal, ko jo je oče pripeljal v štab Tretje grupe odredov v Mrzli dolini – tam je bil Stjenka komandant, Hribar pa komisar – takoj po tem, ko je on sam prišel tja. Tja je šla, ker ni imela kje biti. V Zapotoku ni imela kje biti, ker so nam vse požgali; pa tudi ni smela biti, ker je drugi Zapotočani niso sprejeli. Če je ne bi sprejeli v štabu, bi šla pa k Škriljski četi v Mokrcu, če bi jo vzeli, ker enostavno ni imela kje biti. Od doma ni šla zato, da bi pustila družino in šla v borbo. Njena dolžnost je bila ohraniti družino, in se je tega tudi držala. Ni bila neki ekstremist, zagrizenec, komunist sploh ni bila. V štabu je mati kuhala in pripravljala hrano. V tem logorju v Mrzli dolini smo bili nekaj dni, potem pa smo se preselili v Petelinove doline – globlje v Mokrc, proti Iški.«
Medtem je Lojze na Visokem čakal, da oče tudi njega odpelje v partizane. Nekega dne je Andrej res prišel h Germekovim, nakar je prišel tja še Ivan, in takrat je oče Lojzeta peljal v Mokrc k partizanom. Tako so bili sedaj v Mokrcu kar štirje člani Kikljeve družine: oče Andrej in mati Marija ter sinova Ivan in Lojze. Lojze je bil pri partizanih v varstvu, Ivan pa je čez dan hodil v akcije s svojo enoto.
V Mokrc so namreč spet začele prihajati večje partizanske enote, ki so se regrupirale po veliki italijanski ofenzivi. V prvi polovici septembra je bila edina partizanska enota na tem področju Škriljska četa. Tako se je imenovala, ker so bili v njej sami Škriljani, bilo jih je kakih deset ali petnajst, potem pa so se jim pridružili še drugi, tudi Ivan Kikelj. Konec septembra oziroma v začetku oktobra pa sta se v Petelinovih dolinah, kjer je bivala polovica Kikljeve družine pri štabu Tretje grupe odredov, že nahajala dva bataljona Krimskega odreda. Tam je bil tedaj prisoten tudi Jože Tekavec iz Ravnika na Blokah, ki je v knjigi Dnevi preizkušnje opisal dogodek, ki je usodno vplival na Kikljevo družino.
25. septembra je ena četa Drugega bataljona Krimskega odreda šla postavit zasedo večji koloni Italijanov, ki je šla od Osredka proti izlivu potoka Zale. Italijani so ob tem partizanskem napadu imeli precej ranjenih in tudi nekaj mrtvih. Med umikom proti Krimu so se ustavili v zaselku Ustje pri Rakitni, ravno nasproti partizanskega taborišča v Petelinovih dolinah, ki je bilo skrito nad strmim gozdnim pobočjem na drugi strani Iške. Takrat pa je od Iga proti Rakitni šlo še 1200 Italijanov, oboroženih s topi. V štabu bataljona so predvidevali, da Italijani pripravljajo napad na Mokrc, zato so razposlali patrulje v vse smeri. Toda okoli Mokrca ni bilo opaziti nikakih sovražnih premikov, zato je komandant bataljona Jože Mirtič-Zidar odločil, da čez noč še ostanejo tam. Zgodaj zjutraj so zopet odšle patrulje na vse strani, a niso ničesar opazile.