Vsi Kikljevi otroci na Visokem so družinam, pri katerih so stanovali, pomagali pri kmečkih opravilih za hrano in streho nad glavo, pove Stane. Bili so vajeni kmečkih del, tudi najmlajša Stane in Tone, tako da so družinam, pri katerih so bivali, pridno pomagali.
Lojze je s Tonetom na Visokem najprej stanoval pri Krogarjih ali Šteblajevih, kamor je pripeljal tudi voz, ki je Kikljevi družini še edini ostal od vsega njihovega premoženja: »Ta voz sem pa jaz pripeljal tej Šteblajevi na Visoko, smo ji ga posodili. Potem ga je ona uporabljala in pri tej družini je voz ostal.«
Tudi Stane pove, da sta mati in oče, ko sta iskala skrita zavetišča za otroke, »za plačilo razdala še tiste ostanke imetja, ki so preostali po požigu in izropanju domačije – vozovi, ki so takrat bili na polju, štedilnik na drva oziroma njegovi ostanki in drugo. Vsem seveda ni bilo treba plačati.«
Na Krogarjevi kmetiji je bilo vedno veliko dela, in Visočan Jože Germek pove: »Lojzeta je na Visokem vzela Šteblajeva, ampak je bil revež, saj so ga izkoriščali, kolikor so mogli. Kadar sem prišel na obisk iz partizanov, sem videl, da so ga porabili za vse, za jesti pa je dobil kakor kdaj.«
Lojze pripomni: »Takrat si bil lahko zadovoljen, da si sploh kje bil. Nekateri vaščani so Šteblajeve res imeli za izkoriščevalce, ampak jaz tega občutka nisem imel, ker sem bil navajen delati. Oni so imeli kmetijo, je bilo treba peljati gnoj, je bilo treba trositi, kaj narediti ... tako kot pri nas doma. Ne spomnim se, da bi trpeli pomanjkanje hrane. Ampak pri Grmeku smo se gotovo boljše počutili.«
Lojze je namreč kmalu šel h Gašperju, kot se je po domače reklo pri družini Germekovih. Tukaj je začel delati kot terenec. Z Germeki se je oče Andrej že pred vojno dobro razumel, bili so tudi politično podobnih nazorov. Med vojno pa so Germeki od samega začetka vsestransko in s srcem sodelovali s partizani in so zdaj radi dali zatočišče Kikljevim otrokom.
Ampak Lojze ni bil zadovoljen s tem, da samo dela za partizane kot terenec: »Hotel sem iti v partizane, hotel sem biti partizan. Ko se je oče po italijanski ofenzivi vrnil, me je našel na Visokem pri Germeku. Rekel sem mu, da grem z njim v hosto, v partizane. Mojemu nagovarjanju je nekaj časa nasprotoval, potem pa mi je obljubil, da me bo vzel s seboj.«
Anica je bila na Visokem nekaj časa pri Henigmanovih, katerih gospodinja je bila njena birmanska botra. Tudi ona pa je poleg pomaganja domačim delovala tudi kot mala aktivistka. Spomni se, da je takrat zbirala slivovko in zdravila, ki so jih potrebovali partizani za ranjence. Slivovko so partizanski zdravniki uporabljali pri operacijah, da je žganje omrtvilo rano. Anica še pove: »Pogosto sem bila pri Germekovi mami Anici in pri Lahovih. Lahove punce so hodile v Ljubljano in so od tam prinesle razne stvari, ki so mi jih dale, da sem to odnesla. Kar naprej sem bila na pohodu, po očetovem nalogu pa sem morala skrbeti tudi za mlajša brata in sestrico.«
Nekajkrat je Anica prespala tudi pri Lahovih, bila pa je še pri Poznikovih, ki so tudi bili partizanska družina. Spominja se, da so jo ti ljudje sprejeli lepo in prijazno, nihče ji ni nič očital. Povsem drugače pa je bilo, ko je obiskala svojo rodno vas ...