Medtem je bila Kikljeva mati Marija še vedno v italijanskem zaporu v Perugii. Po kapitulaciji Italije so zaprte Jugoslovanke večkrat zahtevale, naj jih izpustijo, vendar uprava jetnišnice o tem ni hotela ničesar slišati. Še mesec dni po kapitulaciji so privedli v Perugio nove jetnice, obsojene v času fašizma, piše Damijan Guštin. Čeprav so po kapitulaciji precej italijanskih zaporov razpustili in njihove zapornike izpustili, pa se to v Perugii ni zgodilo – tudi zato ne, ker je odporniško gibanje v moškem zaporu kmalu po kapitulaciji organiziralo upor, razorožilo stražarje in poskušalo pobegniti. Po vdaji Italije so si jetniki drznili več in so manj upoštevali hišni red, saj sta moč in avtoriteta uprave oziroma paznikov oslabeli. V kaznilnici v Perugii so ženske pripravile hrupno protestno akcijo, a žal prav v času, ko so moški jetniki poskušali izvesti že dlje časa pripravljani pobeg. Pazniško osebje je bilo zaradi akcije žensk alarmirano in je takoj opazilo beg moških in poklicalo okrepitve – fašiste iz mesta, ki so pobeg preprečili.
A protesti zapornic so se nadaljevali. Angelo Bitti navaja pričanje italijanske antifašistke Valerie Wachenhusen, ki je bila v Perugii zaprta pet let: »Slovenke so zmeraj protestirale; govorile so, da sploh ne bi smele biti v zaporu, saj niso storile nobenega zločina, protest pa so izražale tudi s petjem. S svojimi čudovitimi glasovi so pele brez prenehanja; v zaporu jih je bilo okoli dvesto petdeset in so pele v skupinah po petdeset naenkrat, ko pa so se paznice spravile nad pevke, je petje povzelo naslednjih petdeset Slovenk – in tako so pele noč in dan brez prestanka.«
Guštin piše, da so v Perugii ženske izkoristile vsako priložnost za organiziranje praznovanj: rojstne dneve, zmage protifašistične koalicije na frontah, še posebno veliko praznovanje pa so priredile na dan oktobrske revolucije 7. novembra, ki je imelo velik politični naboj. Takrat so jugoslovanske jetnice za manifestiranje upora izkoristile dnevni sprehod. Namesto mirnega sprehoda po kaznilniških predpisih so se postavile v dvorede in prepevale ter v taktu pesmi korakale in telovadile. Presenečene paznice so jih kmalu nagnale v celice, kjer pa so v vseh sedmih jugoslovanskih kolektivih pripravile proslave z govori in s kulturnimi programi.
Po kapitulaciji je v Perugii sledilo izrazito poslabšanje prehrane; v edinem dnevnem toplem obroku je bilo najti le še kuhano plesnivo repo s koščkom krompirja. A jetnice niso obupale, saj so vedele, da njihovi sonarodnjaki na vse mogoče načine poskušajo pri oblasteh doseči čimprejšnjo vrnitev internirancev in zapornikov iz Italije v domovino.
KONEC ČETRTEGA DELA