V taborišču Visco, kjer je bil še vedno Lojze Kikelj, so se italijanski vojaki ob novici o »armistiziu« ali premirju, ki je bilo v resnici brezpogojna vdaja in je bila po italijanskem radiu razglašena 8. septembra zvečer – razveselili, da bodo zdaj, ko je »konec vojne«, rešeni vojaških obveznosti in bodo smeli končno po svoje. Od veselja so nekateri metali v zrak kape in celo puške in vzklikali: »La guerra e finita!« – »Vojna je končana!«
Franc Derganc se spominja: »Ko je padel fašizem in so vojaki noreli od veselja in kričali ›Guerra e finita!‹, se je trebušasti komandant taborišča colonello Buonorotti jokal kakor otrok. Solze so mu drsele po velikem trebuhu, kot bi deževalo. Narednik, ki je pregledoval pakete, je prvikrat prišel v službo pijan kot krava. Vsa nadutost črnosrajčnikov je čez noč izginila!«
Organizacija Osvobodilne fronte v taborišču, ki se je na kapitulacijo že dolgo pripravljala, je izkoristila veliko zmedo med Italijani in je pretihotapila svojega človeka iz taborišča. Njegova naloga je bila, da ugotovi, po kateri poti bi najbolj varno prišli do partizanov, piše Brenk. Tako so izvedeli, da nemška vojska že zaseda Furlanijo in da je večina internirancev že zapustila taborišče Gonars, pa navaja Ferenc. Treba je bilo hitro ukrepati. Med voditelji odpora, ki so takrat prevzeli upravljanje taborišča in organizirali odhod, je imel vidno vlogo tudi pravnik Slavko Zore.
Tako je nekaj dni po kapitulaciji na tisoče internirancev pritisnilo na glavna vrata taborišča in vdrlo na prostost. Italijanski vojaki jih niso zaustavljali, saj so nekateri izginili iz taborišča že na dan kapitulacije, nakar so jih oficirji še nekaj časa skušali krotiti, a so se kmalu porazgubili tudi sami. Nemški komandant varnostne policije v operativni coni Jadransko primorje je takrat v svojem poročilu zapisal, da je iz Gonarsa pobegnilo proti domovini več kot tisoč ljudi, iz Visca pa kar vsi taboriščniki.
Pred Nemci je iz Visca zbežalo skoraj tri tisoč internirancev. Najprej so nameravali zapustiti taborišče oboroženi, a si je nato vodstvo premislilo in sklenilo, naj se pomikajo čete iz taborišča druga za drugo brez orožja. Iz taborišča so šli skozi Visco in Romans mimo Gradišča in čez Miren do Vrtovina. Sposobni za vojaško službo so ostali na osvobojenem ozemlju v Vipavski dolini, drugi pa so odšli na svoje domove. Ena velika skupina, v kateri je bil tudi Lojze Kikelj, pa je šla skupaj s Slavkom Zoretom prek Čedada v Kobarid.
Vsakogar je prevevala bojazen, da jih ne bi ujeli Nemci in odpeljali v svoja taborišča. Franc Derganc je povedal: »Štiri dni po razpadu Italije smo se napotili proti Sloveniji. Večina je prišla srečno domov, precej zapornikov pa je med potjo padlo v roke Nemcem in belim in se zato znašlo v taborišču v Nemčiji.«