Ob padcu fašizma 25. julija je bil Ivan Kikelj še vedno v belogardistični postojanki v Robu. Sedaj je lahko izkoristil ugodnejše ozračje za povečano agitiranje med belogardisti, o čemer pripoveduje:
»Med mojim bivanjem v Robu so nadaljevale z delovanjem vse organizacije v Zapotoku, ki sem jih tudi jaz soustanovil: odbori SKOJ-a, Osvobodilne fronte in Narodne zaščite. V Rob so dostavljali propagandni material, letake in podobno. Belogardisti v Robu so bili zaradi vse pogostejših bojev drugod vedno bolj v strahu. Oče je po partizanskih aktivistkah pošiljal letake, ki so belogardiste pozivali k predaji in govorili o pravičnem boju partizanskih enot. Po Robu sta letake trosili sestri Ančka in Pavla Jakič iz Zapotoka. Moja sestra Anica jih je prinesla tudi meni, da sem jih raztrosil znotraj postojanke. Posebno mi je bilo všeč, ko sem videl, da belogardiste prezirajo tudi nekateri italijanski vojaki, ki so pljuvali za njimi, češ da so izdajalci svojega naroda. To se je še posebej čutilo ob padcu fašizma. Nek italijanski vojak, ki je bil primorski Slovenec, je psoval belogardiste: »Barabe, se greste gonit z Italijani, ki so okupirali vašo državo!«
Zaradi tega je nastal v postojanki precejšen preplah. Prišlo je do polarizacije med ekstremisti – zagrizenimi belogardisti – ter tistimi, ki so bili nevtralni ali mobilizirani. Notri so bili namreč tudi zavedni mladi fantje, ki so se čutili zapeljane. Med njimi sem začel politično delovati. V pogovorih na štiri oči sem jim govoril, da so partizani edina priznana vojska, ki jo priznavajo tudi zahodni zavezniki ter ji nudijo materialno pomoč. Prikazal sem jim tudi zločine, ki so jih domači izdajalci zagrešili proti slovenskemu prebivalstvu.«
Potem ko so Marijo Kikelj julija obsodili in odpeljali iz Ljubljane, Ivan ni imel več tako zvezanih rok zaradi matere in sta z očetom lahko začela načrtovati njegov pobeg iz belogardistične postojanke:
»Z očetom sva načrtovala, da najprej miniram stavbo z belogardisti, potem pa pobegnem z mitraljezom. Naloga je bila težka, ker so za skladišča z orožjem skrbeli in jih stražili samo Italijani, in to v prostorih pri cerkvi. Tam sem bil ves čas mojega bivanja v Robu samo dvakrat ali trikrat. V tem zgornjem delu postojanke, ki je bila okoli cerkve, so bili tudi najbolj zagrizeni belogardisti. To so bili bivši stari klerikalci: nekaj Krvavcev iz Krvave peči, iz Dolščakov pa Feliksa, oče in sin. Vedno sem bil pod nadzorom, zato nisem mogel priti do eksploziva, niti ni bilo ugodne prilike, da odnesem mitraljez.
Prva priložnost za načrtovano akcijo se je ponudila, ko so partizani 29. avgusta napadli robarsko postojanko. Takrat je Štirinajsta divizija obkolila Rob za tri dni in noči. Med obleganjem Roba sem bil pripravljen, da ob morebitnem jurišu pomagam partizanom razbiti vhodni bunker na Skalci. V Robu je namreč belogardistična postojanka imela dva dela. Eden je bil spodaj »na Skalci«, kjer je bila včasih šola. Tukaj je bil vhodni bunker in če bi prišlo do spopada, bi najprej padel ta del postojanke. Tam so bili večinoma nezagrizeni belogardisti – preprosti mladi fantje s kmetov, ki jih je bilo zagrizencem manj škoda. Ti niso bili politično opredeljeni in so vstopili v belo gardo pod vplivom duhovščine, še bolj pa zato, ker bi bili v partizanih stalno izpostavljeni pokanju, tukaj pa so bili bolj na varnem, ali pa bi morali v internacijo. Tam so bili, da so preživeli, sicer pa so bili sami proti belogardistom. Zgoraj, v drugem delu postojanke, pa so bili zagrizenci.
Vhodni bunker je bil okrog in okrog zagrajen z žico, ampak dalo bi se marsikaj narediti. Z Žanom Purkatom sva bila pripravljena, da ob jurišu partizanov onesposobiva mitraljez v bunkerju na Skalci, tako da bi likvidirala mitraljezca. Vendar do večjega spopada ni prišlo. S strani belogardistov ni bilo skoraj nobenega odpora. To niti ni bilo potrebno, saj so partizani postojanko le obstreljevali. Ubili so enega belogardista, ki ga je partizanski ostrostrelec s hriba proti cerkvi ustrelil točno v glavo. Čez tri dni pa so iz Velikih Lašč prišli Italijani s tanki in partizane pregnali.
Enkrat je prišlo do manjšega spopada, ko so se spustili dol od cerkve, sicer pa v vseh štirih mesecih, kolikor sem bil v belogardistični postojanki v Robu, ni bilo niti enega borbenega izpada iz postojanke, ni prišlo do nobenega spopada s partizani. Poveljnik Malček se je namreč izogibal akcijam. On je imel sorodstvo s Turjačanom Francem Purkatom, ki smo mu v partizanih rekli Čop, in ti Purkati so mogoče njemu dali indice, da jaz sodelujem s partizani. Ampak jaz si z njimi nisem upal sodelovati, ker je bila moja mama zaprta, jaz pa sem na mamo dal vse. Čeprav je že bila obsojena, nisem bil prepričan, da ji morda ne bi še enkrat sodili, če bi jaz naredil kakšno neumnost, zato sem bil zelo previden.