Tako je bil Ivan Kikelj zajet v belogardistični postojanki, kjer je takoj začel delovati za narodnoosvobodilno gibanje: »V Robu sem se že po nekaj dneh povezal z očetom, ki je bil takrat na kurirski postaji TV-1A. Preko Rihtarjeve (Jakičeve) Ančke mi je poslal sporočilo, da bi se rad sestal z mano. V te aktivistke nisem imel preveč zaupanja, ker sem vedel, da jih spremljajo tudi belogardisti. Zato ji nisem nič odgovoril; odločil sem se, da grem kar sam v Zapotok. V postojanki sem rekel, da moram nekaj urediti v Četežu, za neki travnik, pa so mi verjeli.
Ko sem prišel v Zapotok, mi je Videtova Slava, Germekovo dekle, rekla: ›Bolje, da greš dol; če te tukaj srečajo, te bodo ubili!‹ Odgovoril sem: ›Zakaj pa? Zakaj mene? Kaj imam jaz s tem?‹ Tam sem še nekaj časa čakal, saj nisem vedel, kam naj grem. Še sam se nisem zavedal, do česa bi lahko prišlo. Če bi me takrat srečal Šimen, bi me najbrž res ustrelil. Potem sem šel v Četež in nazaj v postojanko v Rob.«
V postojanki sem začel spoznavati ljudi in med njimi začel s propagando proti okupatorju in domačim izdajalcem. Po Jakičevi Ančki in Pavli sem očeta redno obveščal, kje in ob katerem času patruljirajo belogardisti, kako so oboroženi, kje gradijo nove bunkerje in kakšno razpoloženje vlada pri njih.
Partizanskih aktivnosti v tem času okoli Roba ni bilo. Zato se belogardisti niso spopadali z njimi. Načrtoval sem, da bi ob morebitnem partizanskem napadu na bunker jaz vanj vrgel bombo ali pa postrelil Italijane – bunkerje so namreč držali Italijani, saj belogardistom niso zaupali –, potem pa prebežal z mitraljezom k partizanom. V Rob je hodila tudi naša Anica. Rekel sem ji, naj očetu pove, da bom prišel do mitraljeza in da nameravam ob prvem spopadu s partizani z njim udariti po belogardistih.
Ko je oče slišal za moj načrt, se je strinjal, Anica pa mi je povedala, da so mu takrat rekli: ›Aha, je že toliko napredoval pri belogardistih, da je celo dobil mitraljez!‹ Vse mogoče so nam metali pod noge, samo da bi omadeževali Kikljevo družino. Razširila se je laž, da so partizani skupaj z obsojeno trojko tudi mene obsodili na smrt, in da sem pobegnil. Govorice so se širile tudi okoli mojega bivanja v Robu, kjer pa svojega sodelovanja s partizani nisem mogel obešati na veliki zvon.«
Tako je Ivan Kikelj v postojanki v Robu junija in julija podtalno deloval za partizane. Počasi je začel tudi delovati med tistimi člani robarske posadke, ki niso bili zagrizeni belogardisti. Tam je bilo namreč tudi kakih dvajset mož in fantov, ki so jih prisilno mobilizirali med belogardiste z grožnjo, da jih bodo sicer odpeljali v internacijo. »Ivan je bil zajet v belogardistični postojanki, kjer je moral igrati dvojno igro, a je naredil za narodnoosvobodilno borbo več kot marsikateri partizan,« je povedal Lojze.