Ivan nadaljuje svojo pripoved: »Ko sem šel poročat svoji patrulji, sem spotoma videl Italijane, ki so se z motorji vozili po cesti med Podturjakom in Turjakom in v hrib. Vseeno sem predlagal, da gremo pogledat v Zapotok. Hotel sem vedeti, kaj se tam res dogaja. Razmišljali smo, ali je smiselno, da še naprej iščemo štab. Nekateri so predlagali, da se vrnemo v brigado na Kočevsko. Jaz sem predlagal, da patrola nadaljuje pot na Mokrc in Travno goro, da najdemo štab Tretje grupe odredov, večina pa je sklenila, da je šestčlanska patrola preštevilna, da bi podnevi prečkali Podturjaško kotlino oziroma dolino Ščurkovega grabna, ker so Italijani stalno patruljirali na liniji Turjak – Podturjak – Želimlje in preiskovali teren. Nekaj časa je bilo treba iti tudi po cesti po redah. To je del ceste na Turjak, kjer so rekli »po redah«. Bilo je nevarno, ampak jaz sem na vsak način hotel iti pogledat v Zapotok. Rekel sem: ›Mi smo kar precej številčna patrola, ampak jaz grem v Zapotok, ker sem dobil take novice in ne vem, kaj je z mojimi.‹ Predlagal sem, da gre gor v vas le manjši del naše patrole. Novakov Jože se je odločil, da gre z mano v izvidnico, ostali pa naj bi naju tam počakali do večera.
Na poti do Podturjaka sva morala iti dol na cesto z redami. Prekoračila sva potok in kakšnih sto ali dvesto metrov hodila nad cesto, ko zaslišiva motor – peljejo se italijanski oficirji. Greva dol čez cesto in še nekaj časa po tisti cesti, ko so se spet peljali oficirji! Ampak imeli smo ukaz, da ne smemo stopati v noben borbeni stik s sovražnikom, da nas ne bi odkrili in polovili. V eni redi sva se končno spustila dol v strmino in sva prišla k Ščurkom. Kar nekaj ur sva rabila za prehod na drugo stran Podturjaške doline. Po Ščurkovem grabnu sva šla potem gor po tistih ovinkih ceste v gradnji in prišla ven v Štacunskem travniku. Tam je bil bog, razpelo. Iz Zapotoka sva videla nekoga prihajati dol proti Četežu, a še nisva mogla razbrati, ali je moški ali ženska, midva sva bila tam skrita v gošči. Ko se nama je postava približala, sva videla, da je ženska, zato sva vstala in ji šla naproti. Bila je naša mati!
Mati je bila presrečna, da me vidi, jaz pa tudi. Rekel sem: ›Kako je, ste živi?‹ Odgovorila mi je: ›Živi smo, in osvobodilni duh ne bo pri nas nikoli ugasnil. To bomo nadaljevali, pa naj se zgodi karkoli!‹ To je rekla s takim prepričanjem, da se mi je za zmeraj vtisnilo v spomin. Vprašal sem za očeta, in je rekla, da je živ, da je na Visokem z nekaterimi, ki so še ostali od partizanov, so se tam skrivali, in da se bomo povezali. Opisala mi je, kako so nam požgali domačijo.
›Kam pa si se namenila?‹ sem jo vprašal. ›Na naš Travnik grem nabrat tepke za otroke.‹ Ni jim imela kaj dati za jesti; tepke so bile edina hrana za lačne otroke. ›Kje pa sploh ste?‹ Povedala mi je, da se je z otroki utaborila v Stevniku, našo hosto pod Kureščkom. V Zapotoku ni mogla ostati, ker je bilo stanje v vasi zelo težko. Tudi belogardisti so ob požigu naše hiše ljudi hujskali, da smo vsega zla krivi Kiklji, tako da so v strahu pred represalijami odklanjali vsak stik s člani naše družine. Zato se v Zapotok ni več vračala.«
Naposled se je moral Ivan posloviti od matere in vrniti v svojo patruljo.