Ampak ko je Ivan prišel k Drobniču in Purkatu, da odidejo k partizanom, sta onadva že vedela, kaj je bilo z Germekom. Ivan pove: »Očitno je Germek prišel iz belogardistične postojanke nazaj k njima; zdaj sta se odločila, da gresta tudi onadva za njim. Drobnič mi je kategorično rekel, da onadva ne gresta z mano gor k partizanom, ker nista prepričana, da ju ne bodo pobili: ›Germeka belogardisti niso ubili, torej tudi naju ne bodo. Če hočeš, lahko greš ti nazaj k partizanom, midva se bova pa predala.‹
Jaz pa sem vedel, da me bo Šimen, če pridem nazaj brez njih in ne da bi ubil Germeka, ustrelil brez pardona. Zdaj je namreč vedel, da sem Germeku povedal, da ga bodo ubili, saj je ta po srečanju z mano pobegnil. Tako sem se jaz pretvoril iz reševalca v nekakšnega obsojenca! Nazaj nisem mogel in sem v šoku, kot v nekakšnem transu, enostavno brez besed hodil za njima, ker nisem imel druge izbire. Jaz sem v tistem trenutku razmišljal, da pod nobenim pogojem ne smem dovoliti, da me partizani ubijejo. To bi bila za mojo družino katastrofa. Če se vrnem, me bodo ubili partizani; če grem z njima, je pa vsaj bolje, da me ubijejo belogardisti. Če pa preživim, bom pri belogardistih deloval za partizane in se jim maščeval za vse, kar so nam storili, ko so nam dvakrat požgali hišo, enkrat Italijani in drugič tudi belogardisti, in nam pokradli vse imetje.«
Drobnič in Purkat sta se že prej zmenila, da pridejo belogardisti tudi ponju in ju prestrežejo na dogovorjenem mestu. Ivan Kikelj nadaljuje: »Pod Zapotokom, točno v našem Travniku, spodaj za hrastom, smo padli v zasedo belogardistov. Hkrati so vstali in znašli smo se obkroženi med njihovimi puškami. Mi nismo bili oboroženi. Aretirali so nas in nas odvedli v Turjak.
Prišli smo v Turjaški grad. Tam je bila italijanska skupina za zasliševanje, s katero je bil tudi eden od treh turjaških grofov, lastnik gradu. Ko me je videl, me je prepoznal iz naše rekvizicije za konjeniško četo. Pokazal je name in rekel: ›Ta mi je sedla pobral!‹ Jaz pa sem rekel: ›Tak je bil takrat befel.‹ A Italijani na to niso reagirali. Jaz nisem vedel, ali Italijani vedo, da nisem bil obsojen na smrt tako kot ostali trije. Ampak spraševali so nas le splošne stvari in nobeden od nas ni takrat nič izdal; govorili smo, da partizani so po gozdu, da več ne vemo in podobno. Iz Turjaka so nas drugi dan odpeljali v Velike Lašče, kjer so nas zaprli.
Po nekaj dneh so me z ostalimi odpeljali v zapor v Ribnico. Tam so nas zaprli in zasliševali. Pričakoval sem, da me bodo ubili že belogardisti. Bil sem presenečen, ko so od nas zahtevali, da podpišemo pristop k beli gardi. Purkat, Drobnič in jaz smo odklonili. Germek je na to pristal, nakar so ga odpeljali na Slivnico. Imel je že vnaprej pripravljen načrt, kako se bo vrnil k partizanom. Jaz sem pričakoval drugačno obravnavo od drugih, tako da se tisti hip nisem znašel.«
Tako so aprila 1943 okupatorji imeli v pesti že dva člana Kikljeve družine – Lojzeta in Ivana.