Medtem se je Drugi bataljon Šercerjeve brigade z Ivanom Kikljem zadrževal na notranjski strani Iške. Ivan se spominja, da so se takrat pogosto spopadali z belogardisti iz Sv. Vida nad Cerknico.
Knjiga Šercerjeva brigada navaja: »V poročilu štaba Druge operativne cone konec januarja so glavnemu poveljstvu slovenske vojske napisali: ›Šercerjeva brigada šteje 390 za borbo sposobnih mož. Notranjski odred šteje vsega skupaj 60 mož. Imamo torej skupaj 450 mož na razpolago za izvršitev akcij. S temi silami ne moremo uspešno napadati utrjenih okupatorskih in belogardističnih postojank, temveč lahko vršimo akcije bolj diverzantskega značaja. Brigada je bolj slabo obuta, nekateri partizani sploh nimajo čevljev, ampak si ovijajo noge z žaklji. Prosimo, da nam, če je le mogoče, pošljete nekaj čevljev, ali pa nam sporočite, da jih pridemo iskat ...‹
Toda glavno poveljstvo je od Šercerjeve brigade še naprej zahtevalo, da kot udarna enota zavzema sovražnikove utrdbe. Tako so 27. januarja vsi trije njeni bataljoni sklenili obroč okoli Sv. Vida, utrjene belogardistične postojanke, okrepljene z italijanskimi vojaki, ki je štela 120 mož. Z njenim zavzetjem bi Šercerjeva brigada omogočila izpolnitev načrta glavnega poveljstva – izbojevati osvobojeno ozemlje od Cerknice do Ribnice.
Za napad je bil določen Ivanov Drugi bataljon, ki naj bi z jurišniki presenetil sovražnika. Toda okoli postojanke je bilo okoli in okoli posekano vse drevje, tako da je bil pristop možen le po strmini in čistini. Kljub temu je štab bataljona sklenil, da preskusi trdnost utrdb in budnost posadke. 28. januarja ponoči so močne partizanske patrulje odprle ogenj proti postojanki, a so jim takoj odgovorili z vsem orožjem in z raketami povsem osvetlili okolico.
Drugi bataljon se je nato umaknil v vas Ravne, niže Sv. Vida. Pričakovali so, da bo sovražnik silil ven in skušal ugotoviti, če je postojanka še ogrožena, nezavarovan pa bi bil bolj goden za napad. To se je res zgodilo, vendar pa niso partizani presenetili sovražnika, temveč ravno obratno; Italijani so jih s pomočjo belogardističnih vodnikov presenetili, tako da je Drugi bataljon le stežka zavrnil napadalce. Vse premike bataljonov sta spremljala silovito topovsko obstreljevanje in nenehno zalezovanje sovražnikovih patrulj. Naposled se je štab brigade odločil za umik v zatišje, na ono stran Iške v Rute.«