Po napadu na Runarsko se je drugi bataljon Šercerjeve brigade z Ivanom Kikljem odpravil v notranjost bloške planote. Da prebrodijo najhujši zimski čas, je poveljstvo brigade sklenilo, da gredo bataljoni vsak na svoje ozemlje in sami zase urejajo vprašanje oskrbe. Drugemu bataljonu je bil tako določen manevrski prostor med Rakitno, Iško in Blokami, navaja Milan Guček v Šercerjevi brigadi.
Ivan je v tistem času prišel v patruljo na Mokrc, kjer se je srečal z očetom, kot je sam povedal: »Nekega dne v začetku januarja 1943 sem se z enoto vrnil v Mokrc, ko sem šel čez Iško v patruljo. Oče mi je povedal, da so v šoli na Golem formirali sodišče, ki je sodilo nekim terencem iz Zapotoka, Visokega in Turjaka. Purkat Janeza iz Zapotoka, Drobnič Vida iz Rogatca in Janeza Germeka z Visokega pa da so obsodili na smrt in ustrelili. Purkat in Vide sta bila moja tovariša iz Tomšičeve brigade, ki sta me v Ratežu ranjenega odvlekla z bojišča. Z enoto sem šel spet na pohod in nisem več slišal o tem.«
Šercerjeva brigada je takrat nosila hudo breme, saj je tako rekoč sama pokrivala zelo obširno in težko prehodno ozemlje na Notranjskem z njenim ostrim podnebjem. Konec decembra je prišla pod Drugo operativno cono za področje Notranjske, v katero naj bi prešla tudi Tomšičeva brigada, ki pa je bila zadržana drugje. Ampak poveljstvo slovenske partizanske vojske je od Šercerjeve brigade kljub temu zahtevalo stalno ofenzivno delovanje na terenu in da ne iščejo zavetja v Mokrcu. Tako so 12. januarja dobili pismeno direktivo: »Štab cone in vsa brigada Ljuba Šercerja morajo zapustiti Mokrc. Na Mokrcu smejo ostati samo rezervne količine hrane, ranjeni in bolni tovariši, kakor tudi moštvo, ki ga drugod ni mogoče zavarovati.«
Tako je 23. januarja štab Druge operativne cone, navaja Guček, že poročal glavnemu poveljstvu: »Moštvo na Mokrcu smo priključili Šercerjevi brigadi. Na Mokrcu je ostalo samo še šest težkih ranjencev. Poleg tega imamo še deset ranjencev v ambulanti na Krimu.«
V bolnišnici na Mokrcu je takrat ostala tudi Marija Kikelj, ki s svojo ranjeno nogo še vedno ni mogla hoditi. Njen mož Andrej in njuna sinka Tone in Stane pa so partizansko taborišče v Mokrcu zapustili.
Življenje v bolnišnici na Mokrcu januarja 1943 je takole opisal dr. Aleksander Gala v svoji knjigi Partizanski zdravnik: »V taborišču je ostala le bolnišnica in redki partizani, ki so tu ostali zaradi raznih opravil. Dnevi, ki so tudi sicer le počasi minevali, so ob slabi hrani in skrbi, da se kljub vsemu ne pritihotapijo v taborišče od nekod ›ta beli‹, postajali še daljši. ... Nekega dne smo zvedeli, da je stalingrajska bitka končno dobljena. Bolnišnico in célo taborišče je preplavil optimizem. Rdeča armada zmaguje, fašizmu je pričela trda presti. Za nekaj časa je zopet posijalo sonce v našo mrzlo in sivo vsakdanjost, ki jo je izpolnjevala le večna skrb.«
Nenehne skrbi so mučile tudi Marijo Kikelj, ki zaradi ranjene noge ni mogla obiskovati svojih razseljenih otrok, še posebej pa jo je skrbelo, kako je z zaprtim sinom Lojzetom ...