Lojze nadaljuje svojo pripoved: »V Ribnici so nas spet odpeljali na italijansko komando. Tam so nas ločili in zasliševali vsakega posebej: ›Kdo si?‹ – ›Kikelj Lojze.‹ Takrat so že vedeli, da sem Kikelj, sem jim povedal, ker bi prej ali slej to prišlo na dan. ›Kje je tvoj oče?‹ ›Kje je tvoj brat Ivan?‹ Rekel sem jim, da so oba pobrali partizani in da ne vem, kje so. To je najbolj pameten izgovor, kar je pa tudi res bilo.
Proti jutru 21. decembra so me odpeljali na ribniško sodišče, kjer so imeli Italijani v kletnih prostorih zapor. Paznik je odprl vrata ene izmed kleti in me potisnil v prostor. Ko sem vstopil, so se vsi stanovalci zazrli vame in me začeli spraševati, kdo sem in od kod.
Ležišča na preprostih pogradih so bila narejena iz desk. V majhni sobi se je že gnetlo osem zapornikov. Jaz sem bil deveti, najmlajši. Močno je zaudarjalo, saj nismo imeli stranišča. Potrebo smo opravljali kar v kiblo v istem prostoru, v katerem smo bivali, izpraznili pa smo jo lahko samo enkrat na dan, tako da je bila groza.
Morali smo tudi hoditi k maši, mislim da enkrat na teden, so te kar s puškami nagnali. Jaz sem se za božič naredil bolnega, saj sem naivno upal, da bi me tako spustili domov ali pa vsaj poslali v bolnico, ampak je prišel en zdravnik in ugotovil, da mi nič ni.
Med sotrpini sem se kljub smradu in veliki stisnjenosti počutil dobro, saj so skrbeli zame kot za lastnega sina. Bili so v glavnem domačini in so mi dajali hrano, ki so jo dobivali od doma. Te hrane je bilo veliko, tako da neke lakote ni bilo. Med zaprtimi je bil tudi starejši kmet in veterinar Lovšin iz Goriče vasi, s katerim sta se poznala z mojim očetom.
V Ribnici nas niso več zasliševali, ker me niso zaprli belogardisti, ampak Italijani. Potem me tudi niso več spraševali, kje je oče. Mojega tovariša Toneta Henigmana pa so žal že po nekaj dneh odpeljali iz Ribnice v Škocjan, kjer so ga ubili, ker so pri njem našli bombo pa nahrbtnik, tako da zanj ni bilo rešitve.«
»Toneta so škocjanski belogardisti hoteli zase,« pove Stane, »zato so ga odpeljali v Škocjan, kjer so ga mučili in ustrelili. Njegovo mamo pa so odpeljali v internacijo.« Ivan pa pove, da je Tone, preden so ga škocjanski belogardisti ubili, zavpil »Živel Stalin!«. »Mi smo bili tako zaslepljeni s Stalinom, smo mislili, da je to res neki humanizem, nekaj novega ...«