Lojze nadaljuje: »Bila je pozna jesen in kmalu je že zapadel prvi sneg. Ko sem šel z očetom v Mokrc, si nisem predstavljal, kako bo. Hotel sem biti partizan, ampak nisem pa vedel, kaj me čaka; kot mulec v nekaj rineš, pa ne veš, v kaj. Kmalu sem spoznal, da je to zelo težko; bil je dež in sneg in mraz, spali smo na prostem, in postalo mi je kar žal, da sem šel. Ker mi je bilo v gozdu težko, me je oče iz Šercerjeve brigade, bil sem v Prvem bataljonu, poslal na Visoko. Tam sem opravljal terensko delo in pomagal aktivistom OF. Delal sem skupaj s Tonetom Henigmanom.«
Tako so petnajstletnega Lojzeta Kiklja partizani poslali nazaj na teren, da bo držal vezo z njimi in pomagal organizirati preskrbo partizanov s hrano; ta je namreč postala po italijanski ofenzivi in organiziranju bele garde velik problem.
Lojze je na Visokem živel pri Germekovih, delo aktivista pa je opravljal pri Henigmanovih, ki so že prej sprejeli k sebi na dom Staneta in Anico. Mama Ivana Henigman je bila na Visokem izvoljena za sekretarko Antifašistične zveze žena, sin Anton pa je bil član visoškega Narodnoosvobodilnega odbora. Oba sta bila predana in zanesljiva terenska delavca.
Ko je bil pri njih Lojze, sta pri Grmekovih ostala doma samo mama in najmlajši sin Ciril. Lojze se spominja: »Grmekov Ciril je pogosto hodil v Ljubljano in nosil razno pošto. Njega niso imeli za sumljivega, saj je bil star kakih dvanajst let in so ga smatrali bolj kot otroka. Nosil je v glavnem obvestila od partizanov v Ljubljano na določene naslove – kakšen partizan je recimo dal sporočilo, da je še živ in zdrav – in iz Ljubljane nazaj za partizane. Pismo je recimo nekako skril v čevelj, in ko so ga Italijani pregledovali na bloku na vstopu v Ljubljano, ki je bila obdana z žico, mu niso nikoli nič našli. Ta Ciril je bil izredno iznajdljiv, pa korajžen. Skoraj vsak teden je šel enkrat ali dvakrat v Ljubljano in prinašal pošto, in kljub tako zastraženi Ljubljani je on zmeraj skozi prišel.«
V bližini Visokega pa so bili takrat še eni terenci, katerih skupino je Lojze enkrat srečal pod vasjo in je bil z njimi en dan – Visočan Janez Germek, Zapotočan Janez Purkat in Vid Drobnič iz Rogatca. Prvi je bil skojevski tovariš Ivana Kiklja, druga dva pa sta bila Ivanova bojna tovariša v Tomšičevi brigadi. Vendar pa oni v začetku septembra, ko sta bila Andrej in Ivan Kikelj pri njih na Visokem, niso kakor onadva poiskali zveze s partizani, ampak so ostali doma in delovali na lastno pest.
Ivan Kikelj pove: »V Zapotok je prišlo septembra tudi nekaj fantov iz Visokega, Rogatca in Turjaka. Skupaj z zapotoškimi fanti so ustanovili nekakšno terensko organizacijo. Bilo jih je za dobro partizansko desetino; kakih petnajst mladeničev, nekaj mladoletnih in nekaj polnoletnih. Iz Zapotoka so bili v njej vsi mlajši fantje razen treh – Jožeta Jakiča, mene in Glavanovega Jožeta –, ki smo bili v partizanih. Vodja skupine je bil Germek, pomagala sta mu Drobnič in Purkat. Germek do takrat še ni bil v operativnih partizanskih enotah, Drobnič in Purkat pa sta prišla iz Tomšičeve brigade. Purkatu Janezu je padel brat Vide na Ratežu, ko sem jaz bil ranjen. Ko je Vid padel, je bil Janez prizadet, zato so ga poslali v Dolenjski odred. Drobniča, ki je bil bolj droban, pa tako niso imeli za kakšnega bojevnika, zato so skupaj z Janezom tudi njega poslali v Dolenjski odred. Onadva pa sta namesto v Dolenjski odred šla domov v Zapotok. Ker se skupina ni zglasila v štabu, njihova organizacija ni bila institucionalizirana. Delovali so na svojo roko, in niso nikomur pripadali. Tam so preživeli zimo.«