V avgustu se je silovitost velike italijanske ofenzive v vaseh pod Mokrcem pretežno umirila, obstajala pa je stalna nevarnost zaradi krajših izpadov belogardistov, ki so se podajali iz svojih postojank, piše Golob. Zato so si vaščani naredili skrivališča in zaklonišča, ki so jih uporabljali, kadar so jih iznenada obkolili in se niso mogli pravočasno umakniti iz vasi.
V Zapotoku so napravili skrivališče v Suhi rebri med Zapotokom in Četežem, ki so mu rekli »bunker v gadni«. Za več ljudi je bilo prostora v skrivališču, ki je bil v gnoju sredi vasi. Skrivališča so bili narejena tudi pri Podržaju in Šteblaju ter pod Kovačevim podom.
Lojze Kikelj pove: »Za vasjo, odspodaj, kjer je strmo, smo noter skopali zaklonišče, da bi se lahko umaknili, če bi streljali z granatami ali pa pred belogardisti. Recimo, preden so prišli belogardisti, je nekdo naredil uzbuno in so se aktivisti in drugi lahko umaknili tja.«
Vida Mlakar pripoveduje: »Gadna je bila skrivališče; v njej smo bili kake štiri dni. To je bila globoka jama, ob kraju so bili pa že od nekdaj gadje. Gašper in Janez1 sta daleč v globino naredila stopnice, potem smo se pa vsi hodili tja skrivat. Bile so stopnice, na sredini so bile deske, pa še nižje dol, da smo slišali vodo, ki je tekla spodaj. Zgoraj je bil en pisker, kamor smo hodili na malo potrebo. Enkrat se je Dana s Turjaka po nesreči pomočila zraven, pa ravno na našega ateta, ki je zavpil: ›Kaj je pa to?!‹ Ker ni bilo dovolj zraka, smo na koncu že morali reševati ljudi, ki so od omamljenosti kar padali skupaj, tudi naš ata.«
Lojze: »To gadno so Zapotočani kar precej koristili, je tudi prav prišla. Še eno skrivališče je bilo tudi blizu Gadne v Suhi rebri, kmalu pod našim Travnikom, proti Ščurkovemu grabnu na drugi strani. Nekam si se moral skriti in si se odločil, ali greš v Gadno ali pa v ta graben, ki se je meni zdel nekako bolj varen. Enkrat, ko sem bil sam, sem se med italijansko ofenzivo tam skril v neko odprtino čisto ob vodi, kjer je tekel potoček.
Enkrat pa sva šla z mamo v Ščurkov graben obiskat očeta. Bila je ena taka luknja, kraška jama, kar precej velika in sorazmerno udobna, tako da si v njej lahko tudi ležal in spal, pa pokrita, ker je bila malo v hribu, in oče se je tam nekaj časa skrival po italijanski ofenzivi. Tam je bil sam, tako da drugi za to niso vedeli. Mama je vedela, pa potem sem še jaz vedel, ko me je peljala tja.«
Andrej je namreč konec avgusta prišel nazaj v Zapotok. Potem ko sta se bila konec julija srečala s sinom Ivanom ob meji s Hrvaško, je od tam »iz Medvedjeka šel nazaj v Zapotok, ampak ne takoj, ker je bilo takrat na Notranjskem 80.000 Italijanov,« opiše Ivan. »Najbrž je tudi on šel ob Kolpi, čez Kočevski rog, nekje čez Suho krajino, okoli Lašč, pa nazaj na Zapotok. Tja je prišel po ofenzivi in se tam skrival. Nazaj domov je najbrž prišel že avgusta. Septembra 1942 je bilo v Mokrcu samo nekaj partizanov iz Škrilja v Škriljski četi. Bilo jih je okoli deset. Med njimi je bil tudi Franc Centa, mož mamine popoli sestre Pavle. To je bila edina partizanska enota na področju.«
Andrej se je torej po ofenzivi skrival v Zapotoku. Moral je biti zelo previden, da ga ne izsledijo belogardisti ali pa da ga kdo ne ovadi. Nanj je bila namreč razpisana denarna nagrada, kot tudi na ženo Marijo. Njena sestra Pavla Centa, ki je tudi bila aktivistka in so se o tem pogovarjali, je pričala, da »so hoteli na vsak način, da se javi ali oče Andrej ali mati Marija; za vsakega so obljubili po tisoč lir nagrade.« Lojze se spominja, da se je zato »tudi mama morala vsako noč skrivati, je morala iti od doma«.
1 Najbrž Janez Germek in Janez Purkat