V Ljubljanski pokrajini je v začetku maja 1942 začelo nastajati osvobojeno ozemlje, ki je vključevalo tudi vasi pod Kureščkom in Krimom. Milan Guček v knjigi Šercerjeva brigada piše: »Vojaške akcije in številčnost bataljona Ljuba Šercerja so ustvarili takšne razmere in nujo, da je nastalo širno svobodno ozemlje, ki je segalo od ljubljanskega okupatorskega bloka pri Mokarju na Barju pa tja do stikališč s kočevskim in Zidanškovim bataljonskim področjem, ki sta pa spet ustvarila svoje svobodno ozemlje, tako da se je partizanska ›republika‹ raztezala od ljubljanske žice pa do Kolpe.«
16. maja so italijanski karabinjerji zaradi nenehnega partizanskega pritiska zbežali z Iga in že naslednjega dne je Ig zasedla 1. četa Šercerjevega bataljona. 18. maja pa je Šercerjev bataljon s Proletarsko udarno četo prodrl s svojimi predhodnicami prav do predmestja Ljubljane – do gostilne pri Mokarju, pred samo mitnico v Ljubljano.
Daki v svoji knjigi piše, da »so borci vpili, naj jih pustijo naprej proti Ljubljani, in so kar lezli naprej, eni s kolesi in puškami v rokah, drugi pa na vozovih z mitraljezi.« Zalet bataljona in njegovih čet je bil tako močan, da so bile v hipu zasedene vse vasi pod Krimom in daleč po Ljubljanskem barju.
Lojze se živo spominja posebnega vzdušja, ki je takrat prevevalo ljudi: »Ja, tako vzdušje je bilo. Do Ljubljane! Svoboda! To je bilo nepopisno, toliko osvobojenega ozemlja, od Kolpe pa do Ljubljane. Si lahko to predstavljaš – maja 1942 je bila partizanska vojska pri Mokarju; praktično je to že Ljubljana!«
Štab Šercerjevega bataljona, ki je v imenu OF prevzel oblast v podkrimskih vaseh, je 19. maja izdal poseben razglas prebivalstvu, ki sta ga podpisala komandir Tone Vidmar-Luka in komisar Fric Novak, navaja Metod Mikuž v Pregledu zgodovine NOB v Sloveniji. V uvodu razglasa je bilo sporočilo, da imata edino oblast na osvobojenem ozemlju partizansko poveljstvo in OF oziroma njeni terenski odbori. Razveljavili so vse okupatorjeve zakone in predpise, hkrati pa razpustili občinsko upravo na Igu in v Tomišlju. 5. člen razglasa je zaradi nevarnosti špijonaže prepovedal vsak odhod z osvobojenega ozemlja, prav tako pa tudi potovanje iz kraja v kraj na osvobojenem ozemlju. V 12. členu je določilo, da je Cerkev ločena od države in da je zagotovljena svoboda veroizpovedi. 17. člen pa je predvidel zaplembo imovine »tujcem, narodnim izdajalcem in petokolonašem«.
Janko Maček navaja, da je ižanski župnik Klemenčič v svoji knjigi zapisal: »Po veliki noči smo se začeli pripravljati na birmo, ki bi morala biti v nedeljo po vnebohodu, 17. maja. Starši in šola so že vse pripravili. Dne 12. maja sem šel na Zapotok, da otroke zadnjič pripravim in razdelim listke. Ta dan sem bil zadnjič v hribih. Med komunisti, posebno pa med njihovimi pristaši in zavetniki se je že dalj časa slišalo šepetanje, da birme sploh ne bo.« Po osvoboditvi Iga je bila birma res odpovedana in namesto sprevoda birmancev so v nedeljo dopoldne skozi Ig korakali partizani z rdečo zastavo. Župnik je še zapisal, da je bil njihov prvi ukaz prepoved zvonjenja. Med deseto mašo pa so v cerkvi iskali dekleta, ki so se družila z Italijani, da so jih ostrigli. Še isto dopoldne so prijeli župana Janeza Markuna in trgovca Valentina Jenka in ju zaradi izdajanja obsodili na smrt.
Gradivo za kroniko NOB navaja, da so bili v zavarovanje osvobojenega Iga takoj porušeni vsi mostovi na Barju, bataljon Narodne zaščite je zasedel Pijavo Gorico in postavljene so bile tri zasede: ena na cesti proti Škofljici, na Ižanski cesti in pri pokopališču. Takoj se je začela tudi velika mobilizacija prostovoljcev in vaške zaščite. Osvoboditev Iga, vasi pod Krimom in daleč po Barju je bil vsekakor zelo velik dogodek. Za Italijane je umik z Iga in Barja pomenil hud poraz, piše Golob, partizanska vojska pa je močno pridobila na ugledu. Fantje iz barjanskih vasi so množično vstopali v partizane, razširila se je tudi mreža aktivistov OF. 19. maja pa je bila na Igu svečana zaprisega novih partizanov.