Po požigu vasi pod Kureščkom se je oboroženi odpor proti italijanskemu okupatorju močno razmahnil. Lado Ganoni pripoveduje: »Mislili so, da so s požigom tukaj zatrli narod, ampak ljudje so bili zdaj še bolj proti. Še bolj se je organiziralo in na naših tleh je kmalu nastalo osvobojeno ozemlje.«
Ivan Kikelj: »Marca 1942 so Italijani zopet aretirali vse moške, matere z otroki so izgnali, ne da bi jim določili kraj, kamor se lahko zatečejo, vas pa požgali. To je nas mlade fante zelo razjezilo in večina se nas je odločila za odhod v partizane, da se maščujemo okupatorju!«
Tako je konec marca za kratek čas nastala partizanska četa iz članov narodne zaščite iz podmokrških vasi, pretežno iz Zapotoka, Visokega, Škrilj in Želimelj. Taborišče je imela pod vasjo Visoko, njen komandir pa je bil Franc Kramar-Šimen, piše Golob.
Medtem se je drugemu polbataljonu Šercerjevega bataljona na Mokrcu 18. marca priključil Pokrajinski štab za Ljubljansko pokrajino, katerega komandant je bil Ivan Jakič-Jerin, politkomisar pa dr. Aleš Bebler. 20. marca se je združil s prvim polbataljonom na Travni gori. V Šercerjev bataljon je bila tedaj vključena »Leteča udarna patrulja« pod vodstvom Stanka Semiča-Dakija, ustanovljena 23. marca na Travni gori. Bataljon pa je imel tudi Minerski vod, ki je nastal 29. marca pod vodstvom Toneta Vidmarja-Luke, navaja Stane Semič.
Dakijeva Leteča udarna patrulja je bila majhna, gibčna in bojevita partizanska enota, ki je skrbela za to, da se o partizanih veliko sliši in govori. Na začetku je štela dvanajst mož, ki so tudi s smučmi izvajali bliskovite akcije na Notranjskem in vse do Ljubljane. Tako Gradivo za kroniko NOB navaja, da sta 1. aprila »Daki in Luka napadla štiristo Italijanov in jih s streljanjem pognala v beg. Napad sta izvršila nenadno na Mokrcu z bombami in eno samo puško. Italijani so takoj zbežali proti Krvavi peči, izpraznili najbližje hiše in se v njih utrdili.«
V gozdovih so se ti partizani le malo zadrževali; večinoma so bili med ljudmi, katerim so pojasnjevali temeljne točke OF, jih prepričevali in od njih poizvedovali. Daki si je v vsaki vasi pridobival pomagače in ustvarjal »postojanke«, tako v Zapotoku pri starem Vidu Ganoniju in učitelju Viktorju Švajgerju-Milanu. Ljudje so jih zelo vzljubili in od njih črpali navdih za boj na življenje in smrt proti fašističnim zavojevalcem, piše Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, Uvodni del.
Ko je 4. aprila 1942 Glavno partizansko poveljstvo Slovenije ustanovilo Tretjo grupo odredov za delovanje v Ljubljanski pokrajini, je vanjo spadal tudi Notranjski odred – in Šercerjev bataljon je postal prvi bataljon Notranjskega odreda. Tretji grupi odredov sta takrat poveljevala komandant Mirko Bračič in politični komisar Aleš Bebler.
Ivan je takrat komandantu Pokrajinskega štaba Jerinu najbrž rešil življenje: »V aprilu je Jerin enkrat prišel s konjem v Zapotok. Mi smo dali tega konja v sosedovo Joškovo štalo, ampak hlev je bil nizek, konj pa divji in je hotel skočiti noter v štalo, ko je bil Jerin še na njem. Takrat bi ga ravno presekal čez trebuh, če se jaz ne bi slučajno znašel v štali, zgrabil konja in ga rešil.«