Vedoč, da imajo partizani podporo v podmokrških vaseh, so jih Italijani vse po vrsti požgali. Na Jožefovo, 19. marca, je vasi pod Kureščkom zasedlo pet tisoč italijanskih vojakov. Najprej so na Kureščku zažgali župnišče z gospodarskim poslopjem. »Farovž so požgali, ker so načrtno požigali vse bivalne objekte, da se partizani ne bi imeli kam zateči,« pojasni ižanski župnik Anton Košir.
Pred požigom so Kureško Marijo iz cerkve odnesli v Želimlje in Justina Rutar se spominja: »Takrat je moja sestra Micka, ki je bila poročena na Visokem pri Pozniku, rekla: ›Tako je bilo žalostno, ko so Marijo nesli v Želimlje!‹« Tako se je izpolnila Andrejeva napoved, da tudi Marija, »Kraljica Miru«, ne bo preprečila vojnih grozot.
Zapotočan Lado Ganoni pove: »Na svetega Jožefa dan sva bila z očetom pri maši na Kureščku. Župnik Breznik pride noter in pravi: ›Verniki, maše ne bo, kar domov pojdite in bodite doma.‹ Šli smo domov, a že na poti smo videli, kako je začelo na Kureščku goreti, da se je videlo do Ljubljane. V našo gostilno sta popoldne prišla župnik in kuharica. V gostilni je bilo precej vaščanov. Župnik se je ustavil pri nas, spil dva deci vina in si malo odpočil. Ko so ljudje videli ogenj na Kureščku, so začeli iz hiš nositi stvari, voziti ven vozove in drugo. ›Če bodo prišli sem požgat, da bo vsaj kaj ostalo!‹ so govorili. Župnik pa je rekel, naj nič ne skrbimo, da vasi ne bodo požgali. Zato smo zvečer vozove in drugo speljali nazaj pod poslopja.«
Hkrati z župniščem so Italijani na Kureščku zažgali tudi kočo Stane Žitnikove. Ta se je pravočasno umaknila v dolino, najprej v Želimlje in potem v Škofljico, od koder je nemočno opazovala žalosten prizor: »Drugega dne je bil krasen dan, slana, vse se je lesketalo, kot biseri. Ko je bila ura devet, sem pa že videla, kako koča gori; še zdaj jo vidim, kako gori.«
Zatem so Italijani požgali žago na Mokrcu, pa tudi Golo, od koder so vaščane pregnali proti Igu, vse odrasle moške pa odpeljali v koncentracijsko taborišče Gonars.
19. marca so požgali še bližnji Selnik, od koder so se morali pregnani vaščani zateči v Želimlje. V Selniku so tragedijo doživeli tudi bližnji sorodniki Kikljevih, saj so Italijani takrat požgali domačijo Marijinega brata Franca Miheliča, ki je tam živel z ženo Ivano in šestimi otroci. Tega se spominja Ivanina sestra Justina Rutar z Golega: »Italijani so moji sestri Johani in njenemu možu Francu Miheliču požgali domačijo v Selniku. Franci je bil takrat star eno leto, Vida dve, in so jih vse pregnali na polje, tam, kjer je pot za k Benšetu. Tam so ves dan stali na mrazu – bilo je o svetem Jožefu – in so se vsi prehladili. Tudi Johana potem ni bila več zdrava. Ko je pogorelo tudi pri Benšetu, so odšli v Želimlje, vendar tam niso imeli kam iti. Bili so pod rebrijo v Kramarjevi štali za živino. Mojega moža so odpeljali v Italijo, jaz pa na Golem nisem imela zemlje, zato sem takrat hodila delat v Selnik. Videla sem Johano, ki je zbolela za jetiko. Imela je posteljo v kuhinjici, kjer je ležala. France je tam naredil eno pečico. Ni bila videti hudo bolna, vendar je rekla: ›Jaz bom danes umrla.‹ Nismo ji verjeli, a je resnično še isti dan umrla.«