Velika potreba v Zapotoku in na Visokem, koder je Andrej bil odbornik, je bil tudi vodovod. Ivan pove: »Ker se je v Zapotoku gradila cesta, so Visočani zahtevali kompenzacijo, pa se je pri njih zgradil vodovod. To je bilo zanje veliko bolj koristno, saj cesta iz Zapotoka nikoli ni bila uresničena, vodovod pa je deloval že od približno 1934. leta. Skoraj vsaka hiša je imela vodo, sredi vasi pa je bila centralna pipa za napajanje. Gradnjo vodovoda sta urejala oče in Janez Poznik z Visokega, ampak v glavnem naš oče.«
Lojze: »To je Visočanom veliko pomenilo, vodovod, da imaš v hiši vodo. V Zapotoku je bilo treba vse nositi, mi pa smo tudi pri izdelovanju strešne opeke rabili veliko vode, ki smo jo morali dovažati iz Stana. Zato je oče hotel, da bi tudi v Zapotoku dobili vodovod.«
Ivan: »Oče je hotel, da bi potem zgradili vodovod tudi v Zapotoku, a so strokovnjaki ugotovili, da voda, speljana iz Stana ali Žegnanega studenca, kot so bili planirali, ne bi imela dovolj pritiska; vodovod bi lahko napajal samo spodnji del vasi. Najbrž bi bilo tam tvegano tudi zaradi kraške zemlje in ponikanja vode.«
So pa takrat, 1932. leta, v Zapotoku obzidali korito za napajanje živine v Rupi ter postavili dve veliki betonski koriti za napajanje živine v Stanu. »Naredil jih je Andrej; mislim da v istem času kot obelisk v materin spomin. Bili so navezi za privezati kravo, da je pila vodo,« se spominja Stane.
V tistem času je Andrej tudi povsem uredil hišo, da je bila glede na ostalo vas kar moderna. Streho je že po vrnitvi iz prve svetovne vojne pokril z opeko, zdaj pa je še uredil kuhinjo in kupil štedilnik. Stane pove: »Ker je Andrej zgradil hišo nanovo, smo v Zapotoku prvi imeli cegel na strehi. Prvi smo tudi imeli štedilnik. Vsi drugi so imeli črne kuhinje, ki imajo samo luknjo, brez dimnikov. Zaradi tega so nam bili nekateri nevoščljivi.« Justina Rutar pritrdi: »Kikljeva hiša je bila pošteno narejena, za razliko od starinskih hiš, ki so bile narejene bolj tako.«
Na vodovod Zapotočani seveda niso pozabili in je bila njegova izgradnja že v načrtu, pa jih je – tako kot pri gradnji ceste – prehitela vojna. Po vojni so potem vodovod napeljali iz Šovnika.
»Zapotok je bil pred vojno na tem, da dobi tudi mlin, za moko,« se še spomni Lojze. »Leta 1940 so vaščani že kupili mlin, bil bi v tastari šoli, blizu naše delavnice, kar bi nam zelo prav prišlo, ker smo morali nositi žito daleč k raznim mlinarjem. Potem je pa to zgorelo, to je bilo leta 1940, je prišla vojna in je bilo konec.
Oče je pred vojno tudi že razmišljal, da bi kupili kakšno posestvo, domačijo v dolini, od Iga proti Ljubljani. Da bi se preselili, če bi bila možnost, ker so bili naši dolgovi takrat že precej odplačani in bi lahko bolj normalno zaživeli, če ne bi prišla vojna.«