Kikljevim v Zapotoku je bilo vse prej kot lahko. Družina je bila velika in takrat je vladala huda kriza kmeta. Kmetije na Ižanskem so se največ preživljale od poljedelstva in živinoreje. Presežke – krompir, mleko, perutnino, jajca in živino – so prodajali največ na ljubljanskem trgu, ki je z rastjo prebivalstva potreboval vedno več hrane. Toda razdrobljene kmetije, kakršnih je bila večina, niso mogle veliko prinašati, opisuje Ferdo Gestrin v Svetu pod Krimom.
Dodaten zaslužek za obstoj in preživetje sta omogočala izraba gozda in trgovina z lesom. V Ljubljani so prodali zelo veliko drv v klaftrskih polenih. Z gozdom je bila povezana tudi lesna domača obrt: izdelovanje zobotrebcev, zabojev, sodčkov iz mehkega lesa in podobnega. Zlasti najrevnejši so dobili v tem poslu dodaten zaslužek. Toda Valentin gozda najbrž ni imel, saj je bil le četrtzemljak.
Gospodarski pomen tega področja sta zelo zmanjšali železniška proga Ljubljana–Trst in cesta Škofljica–Turjak, dokončani leta 1857 oziroma 1877. Zato tod ni nastajala industrija; podkrimske vasi so ostale kmetijsko območje, iz katerega so se prebivalci izseljevali, ker doma ni bilo dela.
Še težje je bilo lastnikom majhnih kmetij v hribovitem svetu, kot je bila Kikljeva v Zapotoku. Večinoma so se preživljali z zelo trdim ročnim delom na poljih in travnikih. Veliko kmetij je še uporabljalo lesene pluge in vozove z lesenimi nosilci. Žito so mlatili ročno s cepci. Šele leta 1874 so zaporniki iz Ljubljane naredili kolovozno pot z Iga do Golega. Za vsak vstop v Ljubljano, kjer so prodajali poljske pridelke, živino in les, so morali plačevati visoko mitnino, ki so jo pobirali na mitnicah ob vseh glavnih dohodih v Ljubljano, piše Ludvik Golob v knjigi Ljudje izpod Mokrca in Kureščka 1941–1945.
Kmetje so bili zelo obremenjeni z odplačevanjem odškodnine za zemljiško odvezo in visokimi davki. Cene kmetijskih pridelkov so padale, industrijsko blago je bilo vedno dražje. Kmet se je zadolževal, oderuhi pa so ga izkoriščali. Tako so kmečki dolgovi 1eta 1882 na Kranjskem narasli na 20 milijonov goldinarjev, pri čemer je katastrska vrednost vseh zemljišč znašala le 34 milijonov goldinarjev. Posledica te hude zadolžitve je bilo naraščajoče število izvršilnih nepremičninskih dražb – kot smo že videli pri Kikljih v Iški Loki in Mateni. Kmetije so izgubljale na vrednosti in da bi lahko odplačali dolgove, so mnogi prodajali najboljše kose zemlje. Neredko so šle na boben cele kmetije.
Tudi pri Kikljevih v Zapotoku je očitno šlo za biti ali ne biti, saj je bila za Valentinovo posest prav tako objavljena izvršilna nepremičninska dražba, in to kar desetkrat. V uradnih objavah v časnikih Slovenec in Laibacher Zeitung preberemo, da so bile od leta 1876 do 1887 večkrat na dražbi nepremičnine Valentina Kiklja iz Zapotoka 8, in to v vrednosti 2931 goldinarjev, 2587 goldinarjev (dolg Auerspergu po urbarju) in 2826 goldinarjev.
Valentin je bil leta 1895, ko se mu je rodil zadnji sin Andrej, še vedno četrtzemljak. Morda je moral kakšen del svojega posestva prodati, toda majhno kmetijo mu je le uspelo ohraniti – morda tudi s pomočjo sorodstva po ženini strani, dobrostoječih Miheličev iz Selnika. Vendar domačija še zdaleč ni mogla prehraniti toliko ust, zato je bilo nujno, da si Valentinovi sinovi poiščejo delo drugje.
Takrat so najstarejši Valentinovi sinovi bili že odrasli in so, eden za drugim, odšli v Ameriko. O njihovih usodah pišemo v dodatku naše knjige.