Osnovno šolo so v Zapotoku dobili po prvi svetovni vojni. Prej so otroci hodili v šolo na Golem, kjer so od leta 1908 imeli enooddelčno osnovno šolo v zgradbi pri župnišču. Najbrž sta tja hodila tudi Andrej in Marija, kot pove Lojze: »Meni se zdi, da sta oče pa mati naredila to šolo na Golem; dobila sta enke, kar so nekdaj bile petice. Oba sta znala brati in pisati in nekje se je to bilo treba naučiti, na Golem pa je bila šola prej kot v Zapotoku. Ampak tista šola je kratko trajala, mogoče pol leta ali eno leto.«
Starejši Andrejevi otroci so v Zapotoku sprva hodili še v staro šolo – ta je bila v Joškovi oziroma Šteblajevi hiši, ki so jo oni dali v najem, se spominja Lojze, ki je tja hodil v šolo prve pol leta. Pouk je potekal v tej stavbi, dokler niso leta 1935 zgradili novega šolskega poslopja.
Ivan podrobno opiše, kako je bilo v zapotoški novi šoli: »V Zapotoku je bila štiriletna šola z eno učilnico in štirimi razredi ali oddelki. Dopoldanci so bili tretji in četrti, popoldanci pa prvi in drugi razred. Dva oddelka sta bila skupaj v isti učilnici, eden na desni, drugi na levi strani. Učiteljica je na primer podajala snov enemu oddelku ustno, drugi pa je pisal. Eden je imel recimo računstvo, drugi pa je kaj prepisoval ali se učil. To je težavno, ampak tako je bilo v hribovskih vaseh. Ker je bil Zapotok kmečka hribovska vas, so otroke rabili kot delovno silo in smo bili krajši čas v šoli, samo po tri ure na dan. Dopoldanci so imeli pouk od osmih do enajstih, popoldanci pa od enih do štirih. Prvi razred je trajal eno leto, drugi razred dve leti, tretji razred spet eno leto in četrti razred spet dve leti. V drugem in četrtem razredu je bilo več gradiva. V Sloveniji je bila takrat že obvezna osemletka, zato je bila od petega do osmega razreda organizirana neke vrste ponavljalna šola, ki je trajala le dve leti po dva meseca. Poleg tega za učenje na kmetih ni bilo časa. Ko si prišel iz šole domov, je bilo treba delati. Zvečer pa se nisi mogel učiti, ker je bilo treba štediti s svečami ali petrolejkami.
Naša učiteljica v Zapotoku je bila Kalanova. Bila je zelo sposobna in prizadevna. Bila je klerikalka, hodila je k maši, ampak tega ni izražala politično, da bi ločevala ljudi. Znala se je prilagoditi in v takih pogojih, kot je ona učila, je vsekakor dosegla veliko. Mene je ves čas ona učila in je bila odlična učiteljica, samo ... ko sem bil jaz mulec v drugem razredu, me je posadila sedet k moji sestri, ker ni bilo drugje. Ampak takrat so te drugi zafrkavali, če si pri punci sedel, in sem rekel, da ›ne bom pri babi sedel‹, pa me je kaznovala.«
Lojze podobno pove: »Vaška šola je bila bolj revščina; tam se nismo mogli dosti naučiti, ker smo imeli kombiniran pouk, od prvega do četrtega razreda vsi v istem razredu. Ob večjih kmečkih delih je velikokrat manjkalo veliko otrok. Naša učiteljica je bila Gorenjka Minka Kalan. Šolo smo imeli petkrat na teden. V četrtek pouka ni bilo; takrat je učiteljica popravljala naše naloge in delala priprave. Učila je dopoldne in popoldne, skupaj kakih sedemdeset učencev, tako da se otrokom ni mogla dovolj posvetiti. Glede na težavne okoliščine nas je še veliko naučila.
V Zapotoku je bil le redkokdo, ki se je šel šolat. Eden je bil Vide Purkat, ki je bil v Ljubljani krojaški pomočnik, pa Jakič Jože, ki se je v Ljubljani učil za mizarja. Pa še Mojškrni Janezek, Jakič se je pisal, ki je šel za fajmoštra in je bil v duhovniški šoli na Rakovniku. Pri njih je bila doma revščina in take, ki so bili revni, je cerkev pobrala in jim je nudila tudi štipendije. Bil je pa bister, brihten, zato so ga tudi fajmoštri kadrovali. In taki so še nekako šli, ostalo je pa ostalo doma na kmetih – ali pa so bili hlapci in dekle. Zato je naš oče mislil tudi na prihodnost. Zame je najprej mislil, da bi se šel učit za kovača h kovaču na Turjak, še bolj pa je razmišljal, da bi mi poveril domači grunt, ker sem bil priden pri delu. Za Ivana pa je razmišljal, da bi ga dal naprej šolat, in ga je poslal v šolo v Dobrepolju, kjer je že bil razredni pouk.«