Približno leta 1630 se je torej rodil Matija Kikelj, najstarejši nedvomni prednik Kikljev iz Zapotoka.
Okoli leta 1645 je bila njegova družina na Spodnjem Golem priča hude epidemije kuge, ki je tedaj razsajala v ljubljanski okolici. Takrat je število rojstev močno upadlo in morda zato tudi ni krstne knjige za Ižansko faro za leti 1644 in 1645. Glede na mrliško knjigo za leta 1641–1652 je možno, da je kuga tudi Štefanu Kiklju z Iga odvzela njegovega prvega sina Matijo, ki je umrl leta 1645, star šele tri leta.
Na Golem sta imela Matija Kikelj in njegova žena Marjeta po znanih podatkih dve hčeri in sina Gregorja, ki se je rodil leta 1663. Gregor Kikelj je bil najbrž edini sin in je prevzel domačijo od očeta Matije. Gregorjeva žena Jera je povila najmanj sedem otrok, od katerih sta dva še majhna umrla.
Zanimivost iz tistega časa je, da Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske poroča, da se je leta 1672 v gradu Iški turn pogovarjal z baronom Janezom Adamom Engelshausnom o skrivnostnem jezeru, ki ga včasih zagledajo okoličani na Mokrcu. Ta navedek nam predoča splošno ozračje praznoverja iz tistega časa.
Valvasor pa je veliko napisal o še eni, grozljivi plati praznoverja, namreč o gonji proti »čarovnicam«, ki je bila v naših krajih najhujša prav za življenja Gregorja Kiklja z Golega. Valvasor je bil sicer za svoj čas pogumno skeptičen, da čarovnice letajo na shode, in je dvomil v torturo. Ni pa podvomil v možnost sklenitve pakta čarovnic s hudičem in je tudi sam menil, da je treba to »coprniško zalego« iztrebiti. To lahko razumemo, če vemo, da so tedaj protičarovniško histerijo podpihovali učenjaki z velikih univerz, kot je bila Sorbona. Ti so vneto dokazovali, da se ravno v tem času v svetu širi moč hudiča in njegovih pomočnikov, ki se izraža v vojnah, izbruhih kuge, verskih razkolih, herezijah, turških vpadih, lakoti in podobnem. Postopoma je prisotnost hudiča v miselnosti ljudi postala vsesplošna in strah pred njim je prerasel v strahovito preganjavico – navaja Marjeta Tratnik Volasko v knjigi Čarovnice.
Tako je bilo v Ljubljani v letih 1691/1692 trideset žrtev čarovniških procesov, medtem ko je bilo v Poljanah v letih 1692/1693 sežganih 39 ljudi, naznanjenih pa 235. Vse skupaj je bilo na Slovenskem v drugi polovici sedemnajstega stoletja okoli petsto žrtev čarovniških procesov. Kot drugod po Evropi je bilo obtoženih največ žensk, ki so jih osumili sodelovanja s hudičem, če je bila toča ali suša ali če niso mogle imeti otrok.